Članki

Ona, 1.oktober 2002, leto 4, št.38

Kako pomembna je v resnici ljubezen?
Franci: Ljubezen je zelo pomembna, pa naj si bo to ljubezen do živali, ljudi partnerja. Toliko čiste ljubezni, kot jo daješ okolju, boš tudi prejel od njega. Čista ljubezen pa spet pomeni odkritost na vseh področjih. Sicer pa imamo ljudje zelo dobre občutke, ki nam povedo, kdo nas ima rad in kdo ne, a na žalost so nekateri izgubili vero vase, s tem pa tudi v svoje občutke. Ljubezen je zelo pomembna za celotni razvoj človeka. Vse se začne ob rojstvu, pri starših, če ti oni dajejo pravo ljubezen, se boš tudi ti tega naučil in tudi uporabil.
Sebastjan: Mislim, da je ljubezen v odnosu ključnega pomena, brez ljubezni odnos nima neke perspektive, pač pa je le skupno zadovoljevanje interesov in želja. Ljubezen mora biti.

Kaj je po vašem mnenju moderna družina?
Franci: Moderna družina je zame družina, v kateri se veliko pogovarjajo o idejah, načrtih, seksu in drugih rečeh. Seveda starši dovolijo in sprejemajo poglede svojih otrok, enako pa otroci sprejemajo poglede staršev. Menim, da mora biti v moderni družini velika stopnja tolerance, enakopravnosti in pripravljenosti prisluhniti drugim članom.
Sebastjan: Pojem družine je v današnjem času sicer zelo širok. Tako medicina kot družbene vede ne obravnavajo več zgolj klasične oblike družine. Jaz moderno družino pojmujem kot vsako povezanost ljudi, ki jih vežejo tesni medsebojni odnosi, pa naj je to klasična družina z materjo, očetom in otroki, ali pa mati samohranilka, homoseksualni pari itd.

Kolikor nam je znano, je Cvetje v jeseni edini slovenski ljubezenski roman. Kaj menite o tem, da Slovenci skoraj sto let po nastanku tega dela še nismo dobili novega ljubezenskega romana?
Franci: Slovenci smo zelo zafrustriran narod, le pomislite, kdaj ste se doma pogovarjali o ljubezni, prijateljstvu, čustvih ali, bog ne daj, seksu. Menim, da tabu tem ne bi smelo biti in ljubezen vsekakor je nekakšen greh po slovenski morali. Pa saj imajo danes nekateri še vedno za greh, če si bil s partnerjem pred poroko ipd. Kaj pa šele homoseksualci ... Še dobro, da so zmagale Sestre, da so nekateri Slovenci opazili, da so v Sloveniji tudi drugačni ljudje. Naše globoke krščanske korenine so nas pripeljale do takega stanja in zato ni slovenskih ljubezenskih romanov.
Sebastjan: To je verjetno odraz dejstva, da Slovenci neradi izražamo svoja čustva, morda smo čustveno zavrti. Gotovo se to kaže v vsebini naše literature. Malo več romantike Slovencem ne bi škodilo.

Zastonj! skrivnostne zgodbice, ki vam prinašajo srečo in uspeh! Kliknite tukaj!!

Kaj menite o legalizaciji homoseksualne zakonske zveze?
Franci: Na začetku sem imel veliko pomislekov, a že dolgo sem za. Vsaka ljubezenska zveza je dobra, tako tudi homoseksualna zveza otrokom daje toplino, ljubezen in vse drugo. Veliko ljudi pa se boji odziva okolice. Na to lahko odgovorim le z besedami: družbo je treba vzgajati in izobraževati. Pomislite, tistim, ki imajo gejevske prijatelje, se zdi to v redu, tisti ki jih nimajo, pa tega ne podpirajo. Zakaj? Odgovor je zelo preprost - ljudje se bojimo stvari, ki jih ne poznamo ali razumemo, in tako je tudi ljudi, ki gejev ne poznajo, strah. A ne pozabimo, da nas je veliko povsod, a le malo nas je, ki si upamo priznati, da smo drugačni, še malo pa nas je tistih, ki smo ponosni, da smo drugačni od drugih. Le pomislite, kdo kroji zgodovino. Ljudje, ki se trudijo biti čim bolj podobni večini, ali tisti, ki uberejo pot, ki jim jo narekuje njihova glava?
Sebastjan: Sem popolnoma za. Mislim, da bi morale na tem področju pripadati homoseksualcem enake pravice, kot veljajo za heteroseksualne pare. Glede na to, da si tako želimo v Evropo, bomo ta korak prav kmalu morali storiti. Diskriminacije pač ne moremo "furat" še naprej.

Živimo v dobi globalizacije. Ljudje iz različnih držav, z različnih kontinentov spletajo ljubezenske zveze, pri tem pa ostajajo v svojih državah. Kaj menite o ljubeznih na daljavo?
Franci: Veliko sem potoval in še vedno imam nekaj ljubezni v daljavi. A nekako človek potrebuje človeka ob sebi, da se z njim lahko pogovarja, objema in ljubi. Zame ljubezen na daljavo ne deluje najbolje, seveda pa smo v dobi zbliževanja in nikoli ne reci nikoli.
Sebastjan: Po moje to ne more funkcionirati. V ljubezni je bistvenega pomena bližina človeka, ki ga ljubimo. Pri zvezah na daljavo je preveč odrekanja in trpljenja, zelo malo pa človek prejme. Jaz se takšne zveze "ne bi šel".

Dolga leta, stoletja pravzaprav, je trajalo, da je medicina homoseksualce nehala obravnavati kot duševne spačke in sprevržence, ki jih je srednjeveška cerkev veselo sežigala na grmadah. Čeprav dandanes vemo, da gre za nekaj povsem naravnega in normalnega, nestrpni predsodki ostajajo. Mladi geji in lezbijke, s katerimi smo se pogovarjali, so že večkrat doživeli neprijetnosti. Predvsem pa se čutijo prikrajšani za pravice, ki jih uživa heteroseksualna večina.

Homoseksualnost je prirojena

"Ne vem, zakaj se nekatere ženske, ko zvejo za mojo usmerjenost, počutijo ogrožene. Če sem lezbijka, to še ne pomeni, da so mi všeč vse ženske tega sveta. Tako kot heteroseksualnim niso všeč vsi moški. Poleg tega sem zelo izbirčna". Moški, lezbijk ne marajo, ker se čutijo ogrožene. Ko vidijo dve ženski, takoj pomislijo na erotiko. Običajno partnerstvo si težko predstavljajo, saj homoseksualnost dojemajo kot nekaj nenaravnega. "Hočem genetske dokaze, da je homoseksualnost prirojena. Če se ne motim, takšna raziskava že obstaja, vendar politika ne dovoli javne objave. Večina je še zmeraj prepričana, da je spolna usmeritev stvar izbire. Ampak temu ni tako. Taki smo se rodili. Če bi se lahko sama odločila, bi se poročila z moškim in imela dva otroka. Vse bi bilo super. Ker pa ni tako, živim, kot čutim. In čutim, da ljubim ženske."Politika se ji zdi žaljiva. Zato Barbara registracije istospolnih partnerstev ne odobrava: "Eden izmed politkov je izjavil, da nas bodo tako imeli preštete.Kot teleta!!! Če bi bilo po mojem, bi v parlamentu naredili anketo in ugotovitve ne bi bile presenetljive. Vsak drugi poslanec je gej. Eden od njih je nekoč dejal, da ženske, ki hočejo imeti otroka, niso gladke. Normalen človek kaj takega ne more izjaviti. Razen če je gej, ali pa ima izredno majhnega tička!"

Klikni tu in vrnil-a se boš na prvo stran!

FRANCI, 31 let, in SAMO, 30 let:
homoseksualec in heteroseksualec!
Franci, ki se mu je pri trinajstih posvetilo, da so mu všeč fantje, me je prijetno presenetil. S sabo je pripeljal prijatelja, tridesetletnega Sama, ki ni homoseksualec. "Nekoč, na začetku sem se zasekiral. A je z mano kaj narobe? Okolje je pač naravnano h kombinaciji moški-ženska in lastno razmišljanje se mi je zdelo povsem v redu." Doma je povedal zelo hitro. Prijateljem tudi. In na srečo so vsi reagirali strpno. "Še naprej smo hodili ven. Oni so opazovali punce, jaz tipe. Včasih mi je kakšen prijatelj koga celo predstavil. Sicer pa mislim, da moraš najprej sam pri sebi sprejeti gejevstvo. Potem je pametno to povedati. Če se pretvarjaš, da si nekaj drugega, se ti nabirajo razne frustracije. Kar vpliva na psihično in tudi fizično zdravje. Poznam veliko ljudi, ki so bolni od neprestane skrbi." Franci se s tem ne obremenjuje. Tudi v službi je razčistil, kako in kaj. Nihče se mu ne posmehuje.
"Iz homoseksualnosti se lahko norčujejo samo nepoučeni ljudje," dodaja Samo, heteroseksualec, ki poskuša razumeti svojega prijatelja. "Franci je bil v bistvu malce zaljubljen vame. Ampak jaz sem mu povedal, da me fantje ne zanimajo. Nisem pa zato nanj gledal drugače. Ostala sva dobra prijatelja. Edino na začetku se mi je zdelo smešno, da me je kdaj pa kdaj povprašal, ej, kakšen se ti pa zdi ta tip, in mu nisem vedel odgovoriti, ker moških pač ne gledam tako."
Že večkrat pa je slišal neumestne pripombe, češ, kako se lahko družiš z gejem?! Tudi njegovi starši so njunemu prijateljevanju zelo nasportovali. Različna mnenja so pustila vtis na Samu. "Podpiram, da znajo geji izražati svojo ljubezen, sem pa proti njihovim porokam. Fiziološko gledano si homoseksualci ne morejo ustvariti prihodnosti, ker ne morejo zaploditi nove generacije. Francija razumem, da je postal gej, ker nikoli ni imel očeta." Franci je ob tem zavil z očmi, Samo pa je drobil naprej."To je moja teorija. Mislim, da geji iščejo neko ljubezen do očeta in si ustvarijo imaginarno osebnost. Otrok, ki nima očeta ali mame, je za nekaj prikrajšan. Zato si ustvari svojo podobo in postane gej." Franci se je le nasmehnil in povedal, da pozna dovolj ljudi, ki so imeli ljubezen obeh staršev, a so vseeno geji!

DOMEN, 15 let:

Enkrat bi se rad poročil
Mojemu najmlajšemu sogovorniku je ime Domen. Da je gej, je ugotovil lani. Najprej je mislil, da gre samo za kratko obdobje. "Pred enim letom sem še mislil, da se bom nekoč poročil z žensko. Zdaj pa z vsakim dnem ugotovaljam, da temu ne bo tako. Moral sem si priznati, da sem gej." Doma je že povedal. Starša sta pokazala razumevanje. "Njun sin sem in rada me imata. Ko mami rečem, da grem s fantom ven, pravi, da je kul in naj jo, če bo kaj narobe, pokličem. To je to. Pred kratkim sem zaupal še teti in tudi ona je zadevo sprejela povsem normalno." Tako kot eden izmed njegovih prijateljev. Drugi, predvsem sošolci, še ne vedo. Verjetno ravno zato še ni doživel diskriminacije. Tudi on pravi, da se homoseksualnosti ni izbral. Z njo se je rodil. "Imam očeta, nobenega pomanjkanja nisem čutil. Mogoče je kaj v genetiki, morda v okolju. Ko še nisem vedel, da so moja čustva tako resna, sem mislil, da bo minilo. Mogoče se bo kaj spremenilo. Poročil bi se kljub temu rad. Nekoč in z moškim. "Kaj potem, če bi se poročil s fantom. Tisti, ki bi imeli kaj proti, pač ne bi prišli na poroko. Glede otrok je zadeva zelo enostavna. Problem je družba in ne geji. Čez sto let bo to mogoče popolnoma normalno. Za zdaj še ni. Ko bo otrok šel v šolo, ga bodo sošolci zafrkavali, aha, tvoja starša sta pa pedra. Dokler se zadeve ne otoplijo, bi bilo v bistvu nepošteno do otroka, da bi imel homoseksualne starše. Ker bi zaradi homofobične družbe navsezandje on trpel. A tukaj je rešitev pravzaprav preprosta. Če bi vsi geji svoji okolici povedali, kaj so, bi izgubili homofobično družbo. Ampak to je idealizem," razmišlja.

Klikni tu in vrnil-a se boš na prvo stran!

Šola mu ne ponuja varnosti
"Na naši gimnaziji bi bile hude frke, če bi povedal, da sem gej. To bi me samo zafrustriralo. Šole bi morale poskrbeti za varnost. Država bi morala podpirati različne poglede na svet. Ena izmed rešitev bi bila - v tuji že dobro znane - gejem prijazne šole. Vendar pri nas na kaj takega še nismo pripravljeni. Če bi se nekdo vpisal na tako šolo, bi ga takoj zafrkavali. Javnost bi se razdelila na dva dela. Kar je klasika. Če bi zdaj razglasil, kaj sem, bi me najverjetneje pretepli, pa še učitelji bi mi začeli nalašč zabijati cveke. Ker razmišljajo po načelu, kaj nam pa en peder more." ...

Legebitra za homoseksualce
Mladi homoseksualci s podobnimi težavami po navadi ne vedo, na koga naj se obrnejo. Pomagajo jim lahko nevladne organizacije, najbolj znana med njimi je Legebitra (minus26@hotmail.com). Prireja tedenska srečanja in omogoča spoznavanje sebi podobnih, pravi Miha Lobnik, soustanovitelj organizacije:" Spoznavanje vrstnikov daje večjo samozavest in boljšo samopodobo istospolno usmerjenih. Hkrati je način, kako raziskovati in poskušati odkriti svojo identiteto. Zmotno je namreč prepričanje, da so si vsi mladi homoseksualci med seboj podobni ali kar enako misleči. Srečujejo se s podobnimi predsodki in diskriminacijo, toda kot vsi ljudje so tudi oni zelo pisana skupina. Odkrivanje različnosti pa je mogoče le ob soočenju z drugimi. " To Legebitra lahko ponudi. Poleg nasvetov in izkušenj drugih so njene aktivnosti idealen prostor za neobremenjeno skupno preživljanje prostega časa, spoznavanje in zabavo.

Prihodnost je odvisna od vas
Da istospolno usmerjenim ni najbolj enostavno v življenju, sem vedela že prej. Po pogovorih pa sem ugotovila, da so vse tegobe in tegobice povsem odveč. Če bi želeli, bi zakone lahko takoj spremenili. Če bi homoseksualnosti uradno odstranili pečat sramote, bi se verjetno otoplilo marsikatero razmišljanje. To pa se še nekaj časa ne bo zgodilo, zato je treba shajati s tem, kaj je na voljo. Življenja mojih sogovornikov se bodo nadaljevala bolj ali manj ustaljeno. Ana bo še naprej izbirala med fanti in dekleti in se borila za pravice homoseksualcev. Barbara bo rodila otroka in ponovno iskala pravo ljubezen med ženskami. Franci je že napisal knjigo Kako obogateti in najti srečo ter razkril, kako je sam našel srečo na poti skozi življenje. Knjiga bo kmalu v trgovinah. Poleg tega je ustanovil Klub srečnih (najdete ga na spletni strani www.smilepowered.com/klubsrecnih). Ni gejevski, tam se združujejo ljudje, ki želijo biti srečni. Samo, član kluba, se bo še naprej družil s Francijem, čeprav so njuni pogledi na svet marsikdaj različni. Domen se bo nekoč mogoče poročil s fantom in skrivanja bo konec. Vsi bodo srečni. Kaj pa vi? Boste še naprej metali kamne in pljuvali na drugače misleče?

Klikni tu in vrnil-a se boš na prvo stran!